Še dolgo po prenehanju travmatičnih dogodkov lahko pride do njihovega podoživljanja ob izpostavitvi določenim sprožilcem, ki osebo spominjo na te dogodke (Scaer, 2014).

Z zaznavo sluha zmoremo prepoznati medsebojno vokalizirano komunikacijo, ki jo sestavlja več segmentov: obrazne mišice ter mišice vratu in jezika (Scaer 2012, 13).

Tudi zadovoljevanje najbolj osnovnih potreb (po hrani, pijači, zavetju, razmnoževanju) oblikujejo norme kulture, v kateri se človek rodi in živi (Scaer 2012, 94).

Telo možgane skozi izmero informacij opozarja ali pripravlja na to, kaj se z njim dogaja in v kakšni situaciji je (Scaer 2012, 3).

Žrtve travm se spopadajo s številnimi sindromi in boleznimi, ki so rezultat teh sprememb (disociativna, zamrznitvena stanja, telesni travmatični spomini, nevrosenzitizacija) (Scaer 2012, 111-112).

Zasvojitvena substanca torej prevzame vlogo določenega nevrotransmiterja in disfunkcionalno prestrukturira možganske poti, kar imenujemo negativna nevroplastičnost (Scaer 2012, 70).

Ko vnos ni zadosten, se pojavi sindrom t. i. odtegnitve, ko se še posebej v visceralnih organih sprožajo boleče telesne senzacije (Scaer 2012, 69-70).

Lega organa blizu možganov omogoča, da nevronska pot poteka neposredno do amigdale, ki je center za procesiranje grožnje (Scaer 2012, 13).

Z drugimi besedami, zelo specifične senzacije, ki jih proizvajajo visceralni organi, se povezujejo s specifičnimi čustvenimi stanji (Scaer 2012, 44).

Na podlagi učinkovitega delovanja prav teh celic pa zmorejo možgani s telesom vzpostaviti prepleteno medsebojno komunikacijo (Scaer 2012, 4).

Govorimo lahko o nenormalnem cikličnem izmenjevanju stanj pretirane vzburjenosti s stanji zamrznjenosti, ki je posledica neustreznega delovanja limbičnega dela možganov (Scaer 2012, 104-105).

Prav tako travmatski sindromi pogosto odražajo proces disociranja delov telesa ali telesnih področij, ki od doživljanju travma niso uspeli zaščititi človeka (Scaer 2012, 111112).

Pomembnost vonja se je z evolucijo pri človeku sicer zmanjšala, pri živalih pa je ostala zelo pomembna (Scaer 2012, 12).

Notranje uho je v koščenem labirintu, ki ga sestavljajo kohlea (koščeni polž), vestibulum in polkrožni kanali (Scaer 2012, 14).

Nevrolog in travmatolog Robert Scaer pa je prepričan , da ima takšna travma kumulativni učinek ter da spremeni delovanje možganov in telesa .

K temu je potrebno dodati, da kakovostno spanje pripomore k rasti hipokampusa, pomanjkanje pa k njegovemu krčenju (Scaer 2012, 80-81).

Občutki krivde so praviloma povezani z dejstvom, da je posameznik preživel, medtem ko so drugi izgubili življenje (Scaer, 2001, str. 140-142).

Imenujemo jih dorzalnovagalna jedra in služijo motorični funkciji, solitarna jedra pa senzoričnim funkcijam (Scaer 2012, 43).

Če telesnim zaznavam namenimo pozornost, se izraženost psihosomatskih pritožb morda lahko zmanjša (Scaer 2012, 10).