V sod. jeziku je pridevniško povedkovo določilo (ob preh. glagolih) pogosto ujemalno (Sak), konkurirata pa mu predvsem možnosti zaSak in jakoSak, prim.

V glavnem stavku pogosto nastopa tudi navezovalni element odvisnika - največkrat zaimenski to (sklonsko kot Sak, naSak, oSak, zaSak in oSlok).

Sins in consiliis quibus cogitant; stp. wSlok meditabor in te; (do) 16. st. zaSak cogitabo pro peccato meo (Vulg.).

Kot samostalniško povedkovo določilo sod. jezik zaznamujejo možnosti Sins, zaSak, jakoSak, npr.

Pri predložni zvezi zaSak se predikativni pomen povezuje z izhodiščnim pomenom zastopanja (češ. zástupnost ʻ(an)statt, au lieu deʼ; Kopečný 1973: 285-286).

Od 17. st. lahko drugi Sak zamenjujejo tudi predložnosklonske oblike (zaSak, vSak, vSlok, prim.

Več o določilni možnosti v opisu pomensko in strukturno sorodne [21] Sak - zaSak.

Snom - VF - zaSak (do sodobnosti), ki je nestabilen v sln.

Med tistimi z enim desnim določilom (pomenski vzorec nosilec mišljenja - vsebina) je treba izpostaviti Snom - VF - zaSak v srb./hrv.

Več o zaSak kot razmernem vsebinskem udeležencu v opisu [7], o SENT pa v [18].

Zaznamuje ga stabilen vzorec Snom - VF - zaSak (gradivsko dobro izpričan za 16.-17. ter 19.-20. st.), ki ustreza vezljivostnemu razmerju nosilec skrbi itn. - vsebina.

Kot nestabilna se kažeta predvsem vzorca Snom - VF - zaSak // odSgen, ki sta gradivsko izkazana z osamljenima zgledoma (19.-20. st.).

Z enim desnim določilom se pojavljajo naslednje možnosti: (1) sklonsko določilo [2] Sak; (2) predložnosklonski določili [7] zaSak in [8] odSgen; (3) odvisniško določilo [18] SENT.

Snom - VF - Sak* - zaSak // oSlok (do vključno 19. st.; prvi je ob znavati, 19. st., nestabilen).

Ob navedenih možnostih se od 16. do 21. st. pojavlja tudi vzorec Snom - VF - zaSak - SENT, ki je stabilen, a nekoliko redkejši.

Na podlagi gradiva sklepam, da mu ustrezata dva relativno stabilna vezavnostna vzorca: Snom - VF - Sins // zaSak (od 16. oz. 17. do 19. st.).

Opis določilne možnosti zaSak - SENT ni vključen v pregled pri J.