Wampold v svoji analizi humanističnih prvin v različnih psihoterapevtskih usmeritvah zaključi z ugotovitvijo, da je humanistična drža v ozadju vseh terapevtskih pristopov.

Wampold (2014, 222, 224) na podlagi pregleda omenjenih študij ugotavlja, da je podoba optimalne spolnosti iz resničnosti drugačna od tiste, ki jo prikazujejo popularni mediji.

Presenetljivo je Wampold predlagal , da vrsta terapije in teoretična osnova zdravljenja ne vplivata na rezultat .

Skupni dejavniki oblikujejo teoretični model mehanizmov spremembe v psihoterapiji, ki ga Wampold (2019) predstavlja v t.i. kontekstualnem modelu psihoterapije.

Kljub različnim raziskavam, osnovanih na različnih teoretskih modelih, so si napovedi glede pomembnosti posameznih faktorjev v psihoterapiji med seboj zelo podobne (Wampold 2015, 270).

V nedavni raziskavi dosedanje literature o skupnih dejavnikih Wampold (2019) povzema dokaze, ki so vezani na skupne dejavnike (glej sliko 2).

Vendar pa ugotovitve kažejo, da napotki popularnih medijev po vsej verjetnosti ne bodo pripeljali do željene optimalne izkušnje (Wampold 2014, 219).

Tudi Wampold (2014, 219, 222) ugotavlja, da se napotki popularnih medijev za popolno spolnost po vsej verjetnosti ne skladajo z resničnostjo.

Norcross in Wampold (2018) menita, da je prihodnost psihoterapije ravno v integrativni naravnanosti.

Psihoterapevtska sprememba poteka po treh najpomembnejših linijah : pristen odnos s psihoterapevtom , pričakovanja pacienta in specifične sestavine obravnave ( Wampold in Imel , 2015 ) .

Vendar v tem primeru je bolj kakor terapevtova empatija odločilen vpliv dejavnika, povezanega s klienti (Wampold 2015, 273-274).

Po kontekstualnemu modelu specifična sestavina ne pozdravi nekega primanjkljaja , ampak pacienta spodbudi k bolj zdravim načinom bivanja ( Wampold in Imel , 2015 ) .

To jasno potrjujejo raziskave, ki so bile narejene z namenom odkrivanja moči učinkovitosti terapevtskega odnosa ali zavezništva (Norcross in Wampold 2011).

Wampold in Flückiger (2023, 25) TO vidita kot način dvosmernega sodelovanja, pri katerem vsaka stran prispeva različne sposobnosti za njegovo oblikovanje.

Vendar tudi v nekliničnem okolju bistvo terapevtskega pristopa ni v procesnih spremembah, temveč v medosebnem odnosu (Norcross in Wampold 2011, 101).

Wampold in Flückiger (2023, 38) dodajata, da kljub dosedanjim obsežnim raziskavam TO obstajajo še vedno številna področja, potrebna nadaljnjih raziskav.

Pristop na podlagi skupnih dejavnikov terapevtske spremembe natančneje opisuje Wampold (2001, 250).

Učinkovitost psihoterapevtske obravnave izboljšamo tako, da jo ukrojimo na klientovo individualno situacijo (Norcross in Wampold, 2018).

Iz strokovne literature vemo, da je dober terapevtski odnos ključna komponenta učinkovitega terapevtskega procesa (Wampold in Imel 2015, 92-103).

Cilj dobre psihoterapevtske obravnave je ustvariti "novo terapijo za vsakega klienta" (Norcross in Wampold, 2018, str. 1).