Keeter ( ibid . ) pa je ugotovil , da so volivci , ki veliko gledajo televizijo , tudi najbolj dovzetni za vpliv kandidatove podobe na njihovo vedenje .

Keeter in drugi ( 2007 ) so pokazali , da se ocene na vzorcu samo mobilnih respondentov statistično značilno razlikujejo od ocen na fiksnem vzorcu .

To je bilo neposredno povezano z uporabo novih medijev v komunikacijski kampanji in vloženim trudom v mobilizacijo mladih volivcev ( Keeter in drugi 2008 ) .

To predstavlja nevarnost za to, da se zdi nivo participacije višji, kot dejansko je (Keeter in drugi, 2002, str. 4).

Delli Carpini in Keeter v svoji analizi političnega znanja ugotavljata, da je realnost nekje med obema modeloma.

Precej bolj kot njihovi starši so dovzetni tudi za imigrante, saj so mnenja, da le-ti krepijo državo (Taylor & Keeter, 2010).

Delli Carpini in Keeter menita , da lahko to težavo rešimo tako , da v nagovoru skušamo preprečiti ugibanje20 .

Kot opozarjata Delli Carpini in Keeter, stopnja izobrazbe namreč zajema več kot samo znanje, ki ga posameznik osvoji v času šolanja.

Po strugi strani pa je njihova prednost ( pri RDD-vzorčenju ) manj nedodeljenih številk ( Keeter in drugi 2007 ) .

Razkorak v političnem znanju pa se poleg teh tem dotika tudi poznavanja politik, vladanja in javnih zadev (Delli Carpini in Keeter 1993).

Informirane odločitve so lahko sprejete, ne da bi bil posameznik ekspertni poznavalec politike, dovolj je, da razume vprašanje (Delli Carpini in Keeter 1996, 289).

Poleg dostopa do informacij tako postaja vedno pomembneje to, da ima posameznik dostop do dobrih in poučnih informacij (Delli Carpini in Keeter 1996, 274).

Po drugi strani se pri odprtih vprašanjih povečuje možnost napake vpliva anketarja in njegove presoje vprašanja in odgovora (Delli Carpini in Keeter 1993, 1183).

Po nekaterih projekcijah naj bi bilo v ZDA v letu 2008 okrog 10 % volivcev dosegljivih le po mobilnem telefonu ( Keeter , 2006 : 98 ) .

Relevantnost določenih informacij je tako lahko prispevala k političnemu znanju kljub splošnemu nezanimanju za politična vprašanja (Delli Carpini in Keeter 1996, 175).

Relevantnost tematike pa je bil pomemben dejavnik pojasnjevanja neenakosti v znanju tudi na primeru političnega znanja (Delli Carpini in Keeter 1996, 135-177).

Starejše generacije so imele tako manjše možnosti za izobraževanje (Delli Carpini in Keeter 1996, 200), še posebej to velja za ženske.

Tisti z večjim občutkom strankarske pripadnosti pa so kazali večjo stopnjo znanja, vezanega na politične stranke (Delli Carpini in Keeter 1996, 135-177).

Kot poudarjata Delli Carpini in Keeter (1993), obstaja pet razsežnosti, prek katerih politično znanje prispeva k dobremu državljanstvu.

Družbene skupine, ki so v boljšem ekonomskem in družbenem položaju, so tudi bolj informirane (Delli Carpini in Keeter 1996, 265).