Skotko (2005c) ugotavlja, da so ženskam prvo novico o diagnozi posredovali različni zdravstveni delavci (porodničarke, medicinske sestre, genetski svetovalci ...).

Skotko (2005a) v raziskavi ugotavlja, da je približno polovica anketiranih mater čutila pritisk, ko je prišlo do odločitve o nadaljevanju nosečnosti.

Skotko (2005c) v svoji raziskavi o postnatalni podpori ugotavlja, da je večina mater poročala o občutkih prestrašenosti in zaskrbljenosti.

Skotko (2005c) navaja, da so matere čutile podporo zdravnika pri sprejemanju odločitev po prejetju rezultatov diagnostičnih testov.

Skotko (2005b) dodaja, da če starši prejmejo otrokovo diagnozo po telefonu, jim mora biti ponujeno tudi srečanje v živo.

Skotko (2005c) poroča o občutjih prestrašenosti in veliki zaskrbljenosti po prejetju diagnoze njihovega otroka.

Skotko (2005) piše, da bi zdravniki morali diagnozo sporočiti takoj, ko nanjo posumijo.

Skotko (2005b) je razlog pripisoval večji količini časa, ki so ga imele mame na voljo.

Skotko (2005) je ugotovil, da podajanje informacij po telefonu ni najboljši način.

Skotko (2005c) je opravil raziskavo s 1126 materami in ugotovil, da jih je samo 12,5 % za diagnozo svojega otroka izvedelo pred njegovim rojstvom.

Skotko (2005a) v svoji raziskavi o prenatalnem diagnosticiranju DS navaja, da je bila večina anketirancev po prejemu prenatalne diagnoze prestrašenih in zaskrbljenih.

V primeru, da se diagnoza prejme po telefonskem klicu, mora zdravnik organizirati osebni obisk staršev, kolikor hitro je to mogoče (Skotko, 2005c).

Takšne okoliščine vplivajo na možnost izražanja čustev, saj jim je težko čustvovati pred ostalimi starši, ki so dobili "popolnega" otroka (Skotko, 2005).

Skotko (2005b) ugotavlja, da del komunikacije zdravnika ne sme biti izpostavljanje dejstva, da bi bilo mogoče rojstvo otroka z DS preprečiti.

Zdravnik ob sporočanju diagnoze ne sme pozabiti na pozitivne vidike otrokove diagnoze, pri tem pa naj otroka kliče po imenu (Skotko, 2005).

Skotko (2005) je predlagal nekaj priporočil, kakšen naj bi bil ustrezen način sporočanja novice staršem, ko se jim rodi otrok z DS.

Skotko (2005b) v študiji ugotavlja, da matere poročajo o zanemarjenih pogovorih o pozitivnem vidiku DS ob prejetju novice o diagnozi.

Veliko jim je pomenilo, če so bile v svoji sobi in so imele zasebnost za izražanje svojih čustev (Skotko, 2005a).

V raziskavi so matere, ki so bile skupaj s partnerjem ob potrditvi posebnih potreb, občutile dodatno podporo (Skotko, 2005a).

Kar 71 % v raziskavi sodelujočih mater je izpostavilo, da je diagnozo po amniocentezi otroka prejelo brez prisotnosti njihovega partnerja (Skotko, 2005b).