Snowling (2013) navaja, da so intervencijski programi, ki vključujejo utrjevanje korespondenc med grafemi in fonemi, bistvenega pomena za učence z disleksijo.

Snowling (2013) disleksijo opredeli kot nevrološko razvojno motnjo, ki je najverjetneje genetsko pogojena, po večini pa prizadane več dečkov kot deklic.

Snowling s sodelavci (2000) prav tako poroča o visokem deležu težav, značilnih za disleksijo, pri učencih s primanjkljaji na področju jezika.

Snowling (2016), ki so težave na področju delovnega pomnjenja proučevale pri skupinah otrok s težavami pri matematiki in pri branju.

Snowling (2006) je jezik opredelila kot interakcijo med štirimi podsistemi: fonologija, slovnica, semantika in pragmatika.

Snowling (2000) nasprotuje ostremu razločevanju disleksije na fonološko in površinsko obliko.

Ker je branje delno odvisno od delovanja vidnega sistema, so nekateri raziskovalci začeli iskati vzroke disleksije v primanjkljajih vidnega zaznavanja (Snowling, 2019).

Tudi raziskave ugotavljajo visoko povezanost med težavami v govorno-jezikovnem razvoju v zgodnjem otroštvu in (kasnejšim) razvojem disleksije (Snowling idr., 2018).

Prav tako je poleg zmožnosti shranjevanja fonološke informacije v nalogo segmentacije le-teh vključen tudi delovni spomin (Snowling idr., 1991).

Bralno-napisovalne težave naj bi bile pogosteje prisotne pri moških (Snowling, 2013b), kar se je pokazalo tudi v mojem vzorcu.

Baldi in Snowling (2003) v svoji raziskavi, po 10-tedenskem programu za moč, prav tako nista zabeležila sprememb v telesni in maščobni masi vadečih.

Longitudinalna raziskava je pokazala šibke spretnosti branja, pisanja in bralnega razumevanja v primerjavi s kontrolno skupino (Snowling idr., 2000).

Težave pri učenju na ravni črk so eden izmed prvih znakov otrokove rizičnosti za pojav težav pri branju (Snowling, 2013).

Ta model zagovarja, da se disleksija in primanjkljaji na področju jezika razlikujejo po kontinuumu jezikovnih težav (Snowling idr. 2000).

Snowling in Hulme (2003) ugotovili, da se pri učencih zavedanje rim in zlogov pogosto razvije hitreje kot fonemsko zavedanje.

Snowling in Hulme (2012) trdita, da raziskave potrjujejo, da je primanjkljaj bralnega razumevanja pogost in vsaj 10 % učencev ustreza temu kriteriju.

Podobnega mnenja je tudi Snowling (2014), ki meni, da gre pri disleksiji pravzaprav za primanjkljaj v učenju jezika.

Fonološki primanjkljaji učencem otežujejo učenje branja in so dober napovednik kasnejših dosežkov na področju branja (Snowling, 2001).

Fonološko zavedanje je dober napovednik kasnejših dosežkov na področju branja, saj ovira usvajanje črkovnega znanja (Snowling, 2001).

Snowling in Hulme (1994) navajata različne študije, ki opisujejo, da večji spominski razpon pripomore k razvoju govora.