Bloodstein (1987) tako govori o samoevalvaciji jecljanja, kjer uporablja tri komponente: frustracija pri govornem poskusu, občutek mišične napetosti in emocionalne reakcije.

Kot smo že govorili v teoretičnem delu, Bloodstein (1995) piše o tem, da v predšolskem obdobju jecljanje lahko izzveni.

Najpogosteje se jecljanje pojavi v predšolskem obdobju in kot pravi Bloodstein ( 1995 ) lahko izzveni tudi še tr . . .

Bloodstein in Bernstein Ratner (2008) izpostavljata, da je ugotoviti, ali je v govoru zaznati jecljanje ali le tipične nefluentnosti, najzahtevnejše prav pri otrocih.

Bloodstein in Bernstein Ratner (2008) pišeta, da morajo biti stališča obravnavana skupaj z ostalo simptomatologijo, saj pogosto predstavljajo velik del jecljanja.

Bloodstein (1995) in Guitar (2006) sta proučevala vpliv različnih temperamentih in osebnostnih značilnosti na jecljanje.

Bloodstein in Bernstein Ratner (2008) navajata, da se podatki o odstotkih otrok, pri katerih jecljanje spontano izzveni, razlikujejo med avtorji in znašajo 36-79 %.

K razvoju slednjih v otroštvu pripomore predvsem zbadanje sovrstnikov (Bloodstein, 1993).

Bloodstein in Bernstien Ratner (2008) sta povzela raziskave iz obdobja razcveta raziskav o osebnostnih lastnostih oseb, ki jecljajo.

Bloodstein in Bernstein Ratner (2008) pravita, da je jecljanje vse, kar kot tako zazna verodostojen opazovalec oz. poslušalec.

Bloodstein in Bernstein Ratner (2008) pišeta, da je posameznikovo čustveno doživljanje jecljanja zelo pomemben del spremljajoče simptomatologije.

Sprva se pojavljajo kot način reševanja iz trenutka nefluentnosti oz. zmanjševanja jecljanja, nato pa postanejo podzavestno izvajani avtomatizmi (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008).

Največ sekundarnega vedenja je opaženega pri najstarejšem dečku ter najmanj pri najmlajšem, kar sovpada s spoznanji strokovne literature (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008).

Zato se posameznik poslužuje vedno novih strategij, pri čemer predhodne ostajajo prisotne, sekundarno vedenje postaja vedno bolj opazno (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008).

Na področju osebnostnih značilnosti otrok, ki jecljajo, je bilo izvedenih veliko študij, ki pa so ponudile nekonsistentne ugotovitve (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008).

Za to teorijo, kot pravi Bloodstein (1995), obstaja malo dokazov.

Mogoče je, da je motnja slušnega procesiranja, odkrita pri odraslih, lahko vzrok fonološkega zaostanka pri otrocih, ki jecljajo (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2007).

Bloodstein in Bernstein Ratner (2008) opisujeta štiri faze razvoja jecljanja: - Prva faza nastopi v predšolskem obdobju, med približno drugim in šestim letom starosti.

Normalne nefluentnosti so po večini mašila, kot so ''um'', ''uh'' in podobni, v manjši meri pa ponovitve besed (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008).

Stres, ki ga povzroči pričakovanje jecljanja in negativnega vrednotenja, je povezan z doživljanjem čustvene napetosti oz. anksioznosti (Bloodstein in Bernstein Ratner, 2008).