Crombie (2003) odsvetujeta utrjevanje slovničnih pravil z nalogami, pri katerih morajo učenci izbrati več odgovorov, saj lahko ob tem pomnijo napačne slovnične strukture.

Crombie (1999) učenje tujega jezika opredeljuje kot priložnost za učence in mladostnike za komunikacijo s tujejezičnimi vrstniki, iskanje skupnih idej in načrtov.

Crombie (2000) navaja, da nepriljubljenost učenja tujega jezika pri učencih kaže na neustreznost metod poučevanja, s katerimi ne zadostimo potrebam vseh učencev.

Crombie (2003) poudarjata, da lahko učenci z disleksijo ob sistematičnem multisenzornem treningu uspešno usvojijo ustrezno rabo slovnice.

Crombie (2000) pa navaja, da multisenzorno učenje tujega jezika, torej učenje po več senzornih kanalih omogoča tudi boljšo zapomnitev.

Crombie (1999) navaja, da je za učenje tujega jezika ključno razumevanje strukture jezika in poznavanje učinkovitega načina učenja.

Crombie (1999) meni, da težave kratkotrajnega in delovnega spomina lahko vplivajo na učenje besedišča in težave s priklicem.

Crombie (2003) poudarjata, da učenci z disleksijo ne prepoznavajo tipičnih slovničnih ali jezikovnih vzorcev v povedih.

Crombie (2000) pravi, da imajo učenci z disleksijo lahko težave tudi na področju organizacijskih spretnosti.

Tovrstno podporo zagotavljajo strokovnjaki, t. j. specialni in rehabilitacijski pedagogi, ki so usposobljeni na področju prepoznavanja primanjkljajev in razumejo učenčeve težave (Crombie, 2000).

Podobne ugotovitve so dobili tudi Crombie in sodelavci v raziskavi [24], kjer so določali stabilnost biooglja v odvisnosti od pogojev pirolize.

Pri učencih z disleksijo so najpogosteje v ospredju težave fonološkega procesiranja, ki vplivajo tudi na težave fonološkega zavedanja v tujem jeziku (Crombie, 1999).

Izraz se nanaša na zmožnost izgovarjave besed v maternem jeziku, pa tudi na splošno zmožnost usvajanja povezav med grafemi in fonemi (Crombie, 2000).

Učitelj lahko organizira medvrstniško učenje pri katerem uspešnejši učenci s svojimi načini učenja in strategijami pomagajo učencem, ki imajo težave (Crombie, 2000).

Pri učencih z disleksijo se težave s sintakso pojavijo že v maternem jeziku, slednje pa pomembno vpliva na učenje tujega jezika (Crombie, 2000).

Angleško govoreči učenci z disleksijo bi imeli najverjetneje manj težav s tujima jezikoma španščino in italijanščino kot z učenjem francoščine (Crombie, 2000).

Odnos do učenja tujih jezikov je eden izmed dejavnikov, ki lahko negativno ali pozitivno vplivajo na samo učenje tujega jezika (Crombie, 2000).

Prav tako ob naraščajočih zahtevah jezika in ob povečanem obsegu besedišča, ki ga mora učenec obvladovati, postane spomin preobremenjen (Crombie, 2000).

Obenem je potrebno upoštevati, da so učenci z disleksijo, ki pri tujem jeziku pogosto doživljajo neuspehe, za učenje nemotivirani (Crombie, 2000).

Prav tako lahko ob povečanju zahtev, z večjim obsegom informacij, ki jih mora učenec znati, pride do preobremenjenosti spomina (Crombie, 2000).