Stoeber (579) ocenjuje, da so pri tej dimenziji perfekcionizma pod velikim pritiskom predvsem tarče na druge osredotočenega perfekcionista, in ne perfekcionist sam.

Različni avtorji predlagajo različne dimenzije perfekcionizma, ki pa se dosledno uvrščajo v dva nadredna faktorja - prilagojeni in neprilagojeni perfekcionizem (Stoeber idr., 2020).

Stoeber in Rennert (2008) sta v raziskavi preučevala vlogo perfekcionizma pri učiteljih ter njegovo povezanost s stresom, načini spoprijemanja in izgorelostjo.

Perfekcionizem je torej pozitivna ali negativna osebnostna naravnanost, predvsem pa je povezana z etologijo in vzdrževanjem različnih psihopatologij (Stoeber, 2018).

Tudi Stoeber (2014, str. 116) izpostavlja, da dimenzija "družbeno predpisanega" perfekcionizma zajema prepričanja, da je prizadevanje za popolnost in biti popoln pomembno za druge.

Stoeber in Childs (2011, str. 2056) izpostavljata, da je bila hipoteza o pritisku staršev tradicionalno povezana z neprilagojenim perfekcionizmom in kazalniki slabše psihološke prilagojenosti.

Pri tistih posameznikih, ki pa prokrastinirajo, se perfekcionistične skrbi nanašajo na strah pred ustvarjanjem napak - izogibanje (Stoeber, 2018).

Perfekcionizem je osebnostna lastnost, katere glavni domeni sta postavljanje visokih ciljev in standardov, ter težnja po brezhibnosti (Stoeber 2018, 3).

To je tudi razlog, zakaj je dobro poznati, kako perfekcionisti delujejo, saj poznavanje slednjega povečuje razumevanje perfekcionizma (Stoeber idr. 2014, 87).

Raziskave kažejo, da je perfekcionizem bolj prisoten pri deloholikih, ki pa so hkrati tudi zelo motivirani za delo (Stoeber in drugi 2013, 733).

Na slednje je opozoril tudi Stoeber ( 1998 ) , ki je v svoji raziskavi predlagal uporabo štirih dimenzij namesto šestih .

Stoeber in Otto (2006, 296) dodajata, da je za zdrave perfekcioniste značilna visoka raven perfekcionističnih prizadevanj in nizka raven perfekcionističnih skrbi.

Stoeber in Otto (2006, 296) menita, da je za zdrave perfekcioniste značilna visoka raven perfekcionističnih prizadevanj in nizka raven perfekcionističnih skrbi.

Stoeber in Stoeber (2009) pravita, da so bili posamezniki kot perfekcionisti opredeljeni na večjem številu preučevanih področij.

Negativni perfekcionizem pa je označil kot nevrotični perfekcionizem, kjer posamezniki trpijo zaradi svojih perfekcionističnih teženj (Stoeber 2018, 4).

Stoeber in Childs (2011, str. 2056) predpostavljata tri glavne hipoteze o tem, kako starši lahko vplivajo na razvoj perfekcionizma pri svojih otrocih.

Razlike med vsemi tremi se nanašajo predvsem na odnos, motivacijo in vedenje ter na spoštovanje perfekcionističnih prepričanj (Stoeber 2015, 611).

Stoeber in Childs (2011, str. 2054) ob tem izpostavljata, da lahko perfekcionistične težnje prežemajo vsa področja posameznikovega življenja.

Pri izraženosti perfekcionizma med spoloma ne prihaja do pomembnih razlik oz. razlike obstajajo, vendar ne pri vseh dimenzijah perfekcionizma (Stoeber in Otto, 2006).

Nadalje, perfekcionistično vedenje na področju telesne higiene ni pokazalo nobene značilne povezave z nase usmerjenim ali socialno predpisanim perfekcionizmom (Stoeber & Stoeber, 2009).