Zaccaro (2007), eden ključnih sodobnih raziskovalcev teorije o lastnostih vodij, je izpostavil 4 kritične dejavnike, ki bi jih morali upoštevati pri raziskovanju te teorije.

Zaccaro in drugi ( 2004 ) so ugotovili , da imajo vodje v povprečju višjo inteligenco od povprečja .

Zaccaro in drugi (2004) so ugotovili, da imajo vodje v povprečju višjo inteligenco od povprečja.

Zaccaro (2001, v prav tam, str. 158) navaja, da so medosebne veščine v vodenju važnejše kot poslovne in strateške veščine vodij.

Kot zadnje še Zaccaro izpostavlja , da so nekatere lastnosti ljudi stabilne čez situacije , medtem kot so druge bolj situacijsko specifične .

Kot zadnje še Zaccaro izpostavlja, da so nekatere lastnosti ljudi stabilne čez situacije, medtem kot so druge bolj situacijsko specifične.

Zaccaro in Bader (2003) izpostavljata močne omrežne sposobnosti, kot so večja senzibilnost za mentaliteto sledilcev, grajenje zaupanja, deljenje informacij in razvoj družbenih omrežij.

Kljub obstoju situacijsko pogojenih zahtev glede uspešnosti nekatere temeljne sposobnosti in lastnosti prispevajo k uspehu vodje ne glede na situacijo (Zaccaro idr., 1997).

Izjemno inteligenco je opredelil kot ključno lastnost vodje in trdil, da so bile takšne vodstvene lastnosti podedovane, ne pa razvite (Zaccaro idr., 2004).

V dobri situaciji vodje lahko delujejo učinkovito, v slabi situaciji pa vodje delujejo slabše in manj učinkovito (Zaccaro idr., 2004).

Naslednja tri desetletja so bila zaznamovana s proučevanjem tistih osebnostnih lastnosti, ki ločijo med vodji in nevodji (Zaccaro in drugi 2004, 104).

Zaccaro in Bader (2003) podpirata teorijo, da so informacije v novem podjetju, ki je virtualno usmerjeno, dostopnejše.

Z njimi lahko zagotovijo učinkovito in konsistentno vodenje raznovrstnih skupin in organizacij v različnih okoliščinah (Zaccaro 2007, 8).

Vodje naj bi potrebovali distalne lastnosti, ki služijo kot pred dispozicija za razvoj proksimalnih lastnosti (Zaccaro 2007, 11).

Ugotavljanje teh kvalitet naj bi služilo organizacijam za ocenjevanje, izbor, usposabljanje in razvoj vodij (Zaccaro in drugi 2004, 101-124).

Zaccaro in sodelavci (Zaccaro in drugi 2004, 103−104) navajajo, da se pojem osebnostnih lastnosti (trait) uporablja v literaturi nedosledno.

Bird je med ključne lastnosti vodje navedel natančnost pri delu, poznavanje in razumevanje človeške narave in moralna načela (Bird v Zaccaro 2007, 7).

Teorija o lastnostih vodje je prevladovala med raziskovalci in teoretiki vse do 40. in 50. let 20. stoletja (Zaccaro 2007, 7).

Posledično se je pojavil nov tip samousmerjajočih se timov – globalni virtualni tim oz. e-tim , kot ga poimenujeta Zaccaro in Bader ( 2003 , str. 377 ) .