Wilken (2012) dodaja, da delajo napake pri tvorbi edninskih in množinskih samostalnikov, pri pregibanju besed, neustrezno uporabljajo veznike in uporabijo neustrezni besedni red.

Wilken ( 2012 ) navaja , da se sposobnosti otrok v predverbalni in neverbalni komunikaciji v glavnem skladajo z njihovim splošnim kognitivnim razvojem .

Wilken (2012) namreč pravi, da je zanje pogosto značilno, da izolirane glasove izgovarjajo pravilno, prav tako pa tudi večino besed.

Wilken (2012) opisuje, da imajo zmanjšano gibljivost mehkega neba, ki pa je potrebna za pravilno tvorjenje glasov.

Wilken (2012) kot vzroke navaja še motnje sluha in zaznavanja, splošno hipotonijo ter motnje v delovanju ščitnice.

Težave imajo predvsem pri razumevanju abstraktnih vsebin, obsežnih informacij in dolgih, sestavljenih navodil ter manj uporabljenih slovničnih struktur (npr. trpni stavki) (Wilken, 2012).

Težave se pojavljajo predvsem pri abstraktnih vsebinah, pri obsežnih informacijah in dolgih, sestavljenih navodilih ter pri uporabi slovnice za sestavljanje stavkov (Wilken, 2012).

S kretnjami podprta komunikacija in znakovni jezik pripomoreta k razvoju kognitivnih sposobnosti, odvisnih od jezika, ne pa tudi od besednega govora (Wilken, 2011).

Ko otroku razlagamo, kaj počnemo, opisujemo stvari okrog njega in ubesedimo dejanja, mu dajemo možnost za širjenje in učenje jezikovnega razumevanja (Wilken, 2012).

Vzrok za to je, da skoraj tretjina motoričnega področja možganov zavzema ravno motoriko rok, ki je v neposredni bližini govornega območja (Wilken, 2012).

Prisotnost težav pri razvoju primarnih funkcij orofacialnih organov (dihanja in hranjenja) pomeni, da lahko pričakujemo težave tudi pri razvoju govora (Wilken, 2012).

Večkrat gre tudi za odprto ali submukozno, pod sluznico preklano nebo, kar posebej ovira govorjenje (motnje artikulacije, govor skozi nos) (Wilken, 2012).

Pri tem je potrebno tvoriti glasove, ki so standardni za tip jezika, jih povezati v besede in uporabiti glede na pomen (Wilken, 2012).

Že v obdobju dojenčka se začnejo odvijati tudi prvi dialogi, ko otrok iztegne roke, da bi ga mama vzela v naročje (Wilken, 2012).

S tem lahko olajšamo komunikacijo s še negovorečimi otroki in jih opremimo s spretnostmi, ki so pomembne za učenje jezika (Wilken, 2012).

Označuje vso pedagoško in terapevtsko pomoč, ki se nudi osebam z močno omejenim sporazumevanjem ali brez razvitega načina sporazumevanja (Wilken, 2012).

Za učenje izgovorjave in govora je namreč pomembno, da otroci slišijo izgovorjeno besedo in jo skušajo tudi sami izgovoriti (Wilken, 2011).

Vsak ima tudi čisto individualne lastnosti, ki jih je podedoval od svojih staršev, pa tudi družinske posebnosti in navade (Wilken, 2012).

Napake delajo tudi pri tvorbi edninskih in množinskih oblik samostalnikov, besednem redu, pregibanju besed in neustrezno uporabljajo veznike (Wilken, 2012).

Če bi radi nekaj sporočili , a jih drugi niso razumeli , jih lahko to vodi v frustracije in prekinitev govorjenja ( Wilken , 2012 ) .