Boekaerts (prav tam) zato poudarja, da morajo učitelji oz. vodje zavestno prilagajati svoje načrtovanje tako, da pripravljajo učencem zanimive didaktične dejavnosti.

Boekaerts (1997) s tem modelom poudarja, da samoregulacijsko učenje ni enoten proces, temveč rezultat prepletanja kognitivnih in motivacijskih dejavnikov na različnih ravneh.

Boekaerts, (2013) pravi, da se pri načrtovanju učnih priložnosti pogosto zanemarja vloga čustev in motivacije, ki imajo ključno vlogo pri učenju.

Boekaerts (2013) gleda na motivacijo kot na ključni vidik samouravnavajočega učenja, kjer imajo osrednjo vlogo motivacijska prepričanja.

Boekaerts (2013) izpostavlja, da je pomembno, da se učitelji teh razpoloženj zavedajo, jih prepoznajo in jih znajo pravilno usmeriti.

Boekaerts (2013) še poudarja, da je pomembo, da učenci razumejo vlogo motivacije pri učenju in vedo, kako jo lahko sami spodbujajo.

Boekaerts (2013) opisuje, da skupek motivacije in čustev učencem zagotavlja usvajanje znanja in spretnosti na smiseln način.

Boekaerts (2013) je ugotovila, da je pri strokovnem razvoju učiteljev pomen čustev in motivacije močno spregledan.

Boekaerts (2013, str. 86) o čustvih pravi, da gre "za široko področje afektivnih procesov, h katerim prištevamo občutja, razpoloženja, afekte in blagostanje".

Boekaerts (2013, str. 84) označi motivacijo in čustva za bistveni sestavini učenja, saj tako učenci usvojijo znanje in spretnosti na zanje smiseln način.

Boekaerts (2009) pravi, da imajo ljudje različne cilje, ki jih spodbudijo k določenemu vedenju.

Boekaerts (2009) poudarja pomen postavljanja ciljev in kako lahko le ti vplivajo na motivacijo.

Boekaerts (2001) navaja neločljivo povezanost kognitivnih in motivacijskih dejavnikov.

Boekaerts (2013, str. 86) pri tem izpostavi predvsem pomembnost čustev, različnih afektivnih procesov, pri učenju.

Boekaerts (2013, str. 85) izpostavlja, da tako motivacija kot čustva vplivajo na učenčevo zavezanost k nalogi.

Boekaerts (2009), ni vedno očitno, zakaj si učenec v razredu prizadeva.

Motivacija in čustva imajo bistveno vlogo pri učenju - skupaj namreč zagotavljajo, da učenci usvojijo znanje in veščine na zanje smiseln način (Boekaerts, 2013).

Učenec je lahko starejši, a še vedno začetnik na novem področju, kar pomeni, da bo tudi njegova samoregulacija pri učenju omejena (Boekaerts, 1997).

Za pedagoško prakso Boekaerts poudarja, da mora biti razvoj samoregulacije zavesten in načrten cilj poučevanja.

Poleg vseh naštetih poudarkov v navezavi na značilnosti učencev imajo pomembno vlogo pri izkustvenem učenju tudi njihova čustva in motivacija (Boekaerts 2013, str. 84).