Vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic, vključene v našo raziskavo, pogosto sodelujejo z drugimi strokovnimi delavci na podobne načine, kot jih navajajo DuPaul idr.

Dinamična analiza se izvaja med samim delovanjem programske opreme in preverja sistemski spomin, obnašanje funkcionalnosti, odzivni čas in splošne zmogljivosti sistema (DuPaul, 2013).

DuPaul in Stoner (2003) pa predlagata, da z učencem najprej vzpostavimo očesni kontakt ali se ga dotaknemo ter tako pridobimo njegovo pozornost.

Pfiffner in DuPaul (2015) predlagata, da učencem predstavimo želeno vedenje pred samim začetkom dejavnosti in tako jasno izrazimo svoja pričakovanja.

Slabost dinamične analize pa je v tem, da lahko odkrije napake oziroma pomanjkljivosti v delu kode, ki se izvaja (DuPaul, 2013).

Splošno velja, da je odnos med motnjami pozornosti in hiperaktivnostjo ter učno učinkovitostjo kompleksen (DuPaul, 2007).

Celostna ocena funkcioniranja učenca pomaga pri oblikovanju specifičnih ciljev obravnave (DuPaul idr., 2013).

Pri nagradah mora biti poudarek na osnovnih privilegijih, ki jih učenec ima, ter na aktivnostih, ki jih ima rad (Pfiffner in DuPaul, 2015).

Z razdelitvijo dejavnosti na posamezne korake ima otrok na mizi le pripomočke, ki jih potrebuje za določen korak (DuPaul in Stoner, 2003).

Večina programov za spodbujanje socialnih veščin temelji na demonstriranju, igri vlog, pozitivnemu podkrepljevanju in tehniki odtegovanja podkrepitev (DuPaul in Stoner, 2003).

Na podlagi funkcionalne ocene vedenja tako lažje določimo, kdaj in katere prilagoditve in strategije potrebuje posamezni otrok (DuPaul in Kern, 2011).

To učence lahko spodbuja, da s svojim vedenjem nadaljujejo v istem tonu ter ga morebiti celo povečujejo (Pfiffner in DuPaul, 2015).

Ob zavedanju, da se SUT pogosto sopojavljajo z drugimi motnjami, DuPaul s sodelavci (2013) poudarja pomembnost prepoznavanja sopojavljanja motenj.

DuPaul in Stoner (2014) sta ugotovila, da 50 do 80 % učencev z ADHD dosega slabše učne rezultate glede na njihove splošne intelektualne sposobnosti.

DuPaul in Stoner (2014) sta kot pomemben del intervencije navedla delo in sodelovanje s starši otroka z ADHD.

Časovni okvir je ključnega pomena za učinkovitost strategije kot sredstva za spremembo vedenja (Pfiffner in DuPaul, 2015).

Prav tako se ignoriranje ne bi smelo uporabljati za agresivna ali destruktivna vedenja (Pfiffner in DuPaul, 2015).

Pfiffner in DuPaul (2015) opozarjata tudi na pomen načrtovanja urnika.

Tri najbolj pogoste sekundarne težave ADHD so učna neuspešnost, težave na področju vedenja in težave v odnosih z vrstniki (DuPaul in Stoner, 2003).

Učenci z ADHD zaradi pomanjkljive samokontrole oziroma impulzivnosti in nemirnosti pogosto zmotijo aktivnosti in procese učenja v razredu (DuPaul in Stoner, 2003).